Marijina cerkev


Nad sotočjem Lahomnice in Savinje se dviga grič, ki ga je v skladih oblikovalo terciarno morje. Nanj so najprej Rimljani postavili castellum za obrambo rimskih cest, ki so tod naprej vodile v Panonijo. Prvi zapisi, ki omenjajo griček, segajo v leto 1444, v čas, ko cerkve še ni bilo, je pa v bližini že stala graščina Gradec. Od tod tudi ime kraju, cerkvica pa je ožigosala kraj s posvetilom Karmelski Mariji.

Cerkev je od farne cerkve sv.Martina v Laškem oddaljena 1 km, stoji na nadmorski višini 243 m in ima tri oltarje.

Marijagraško cerkev so začeli graditi 1505, slikarski okras je sledil nato leta 1526 – cerkev je dal sezidati, poslikati in posvetiti laški tržan in cerkveni ključar Matija Stich. Okrog cerkve so ohranjeni zidovi utrejenega tabora proti sovražnikom, predvsem proti Turkom. Okrog nje je bilo do leta 1828 tudi pokopališče. Cerkev ima enotno zasnovo brez delitve na prezbiterij in prostor za vernike. Je rebrasto obokana, zvonik (trije zvonovi) in prostor pod njim ter zakristijo so pozneje k cerkvi prizidali, najverjetneje v XVII. stoletju. Orgle so iz prve polovice XIX. stoletja.

Ob poti na plato, ki jo tvorijo več-etapne kamnite stopnice, stoje štiri kapele. Najvišja, na jugozahodni strani, je bila nekdaj posvečena zadnji večerji (zdaj Srcu Jezusovemu), najnižja, prav spodaj ob cesti, pa je nekoliko večja Marijina kapela. Severna in jugovzhodna kapela sta posvečeni Kristusovemu trpljenju in sv.Petru. Pred Marijino kapelo je nekoč stalo visoko kamnito votivno znamenje z Marijinim kipom, ki ga je dal postaviti Laščan Perger leta 1735. To znamenje so nato leta 1779 prestavili na današnji Aškerčev trg v Laškem, kjer še stoji.

V baročni dobi so tudi v Laškem prirejali v postnem času pasijonsko igro oz. postno procesijo, ki je šla iz trga v Marija Gradec, kjer so prikazovali križanje. Skoraj brez dvoma je, da so tudi v Laškem le-te igrali v slovenskem jeziku, tako da jih lahko upravičeno pojmujemo kot prvi primer slovenske gledališke igre in gledališča sploh, tudi širše.

Najpomembnejše pa so freske, ki so jih pod beležem odkrili leta 1927 in jih je dal naslikati že omenjeni Matija Stich, leta 1964 so pričeli z restavratorskimi deli pod vodstvom Viktorja Povšeta in leta 1970 končali tako z notranjimi deli, kot zunanjimi (raziskave srednjeveškega grobišča ob cerkvi, rekonstrukcija kamnitega ostenja…) ter freske popolnoma obnovili. Prof.dr. France Stele imenuje odkritje teh fresk kot dogodek prve vrste za domačo umetnostno zgodovino, cerkev kot celoto pa zaradi njih kot biser v Slovenskem prostoru. Za te freske je namreč značilno, da so slikane ravno v času, ko se je poleg gotskega sloga v slikarstvu pri nas začel uveljavljati že renesančni slog. Marijagraški ciklus je izredno važen, ker nam končno potrjuje poslednjo fazo razvoja slikarstva poznega srednjega veka v renesančnem smislu. To pot je renesančni značaj prevladal nad tradicionalnim gotskim in zato ta ciklus imenujemo za najvažnejši renesančni spomenik na Slovenskem. Pomembne pa so freske tudi po svoji ikonografski vsebini, ki jo predstavljajo. Največja kompozicija prikazuje Pohod in poklonitev Treh kraljev novorojencu v Betlehemu, Marijino smrt z vnebovzetjem in Kronanjem, kar je v Slovenskem gradivu najbolj razvit primer te upodobitve. Poleg drugih motivov (Snemanje s križa, Kristusovi predniki, Adam in Eva…) je po renesančni dognanosti oblikovanja golega telesa posebno zanimiv “Evharistični Kristus”.

Iz centra Laškega pridete do Marijagraške cerkve v desetih minutah zmerne hoje ali v dveh minutah z avtomobilom. Pot vas vodi ob reki Savinji mimo pivovarniških objektov, pod železniškim nadvozom, nakar na desni strani že ugledate manjšo vzpetino, kjer stoji cerkev.

Vir: STO